Letošnje Valentinovo je bilo v domu starejših občanov nekaj prav posebnega. Obiskali so jih namreč glasbeniki in igralci iz osnovne šole Nove Fužine! Predstavili smo jim točke, ki smo jih dobro zvadili že za slovenski kulturni praznik; je pa res, da smo nekatere še dodali.
Recimo točko, ki je sploh pričela celoten program. Ker smo valentinovo prireditev posvetili pesniku, ki je o ljubezni pisal in vedel veliko – pa ne le o »valentinasti« ljubezni, temveč tudi o ljubezni do sebe in slovenskega naroda – je rezidentka doma najprej prebrala njihovo pesem o pesniku Prešernu. Šaljivo pripoved o njegovem življenju, delu in ustvarjanju smo tudi mi pospremili z velikim aplavzom.
Programu smo dodali tudi točko, ki so jo pripravili glasbeniki iz 4.b oddelka. Čeprav uradnega imena omenjena glasbena skupina še nima, so s svojim izjemnim nastopom tako navdušili publiko, da so nemudoma pričeli peti z njimi. Pomagal pa je tudi izbor pesmi: vsi stanovalci so dobro poznali ljudsko pesem Jaz pa grem na zeleno trav’co in so se več kot z veseljem pridružili petju.
Sicer pa smo program, ki smo ga predstavili že na šoli, tokrat videli skozi oči starejši občanov. Izjemno poznavanje programa so pospremili z vzpodbudnimi vzkliki, aplavzom, sočasnim petjem ter splošnim navdušenjem.
Na koncu prireditve, ko sta voditelja v programu omenila Prešernovo nagrado, je rezidentka vstala, se nam zahvalila za izvrsten dogodek, ter vzkliknila: »V resnici ste vi tisti, ki bi si zaslužili Prešernovo nagrado!« S temi toplimi besedami, ki so se nam vtisnile v srce, smo se odpravili nazaj proti šoli.
Že isti dan pa me je presenetila sodelavka, ki me je ustavila na hodniku: »V domu starejših občanov si želijo še en nastop, pomladi …« No, očitno so bili občutki povezanosti obojestranski. Ni več časa, da bi se spominjali, kako lepo nam je bilo skupaj. Že cel vikend namreč zbiramo ideje za naslednji nastop. V nas pa je ostalo le še pričakovanje, kako nam bo lepo, ko bomo znova peli skupaj.
