V petek, 18.10, smo se zbrali pred šolo, v trdi temi, ko so še ptički spali in se k bosanskim čevapom na pot podali. Z učiteljico Azizo, ki je tudi spremljala učence na tej poti, sva mislili, da bo na avtobusu mir in tišina, da bodo vsi zaspali, pa sva se zmotili. Pričakovanje je bilo preveliko, energijske zaloge pa je bilo potrebno začeti prazniti. In tako so kmalu po prvem ovinku, pričele šušteti vrečke, zaslišala pa se je že prva glasba iz zvočnikov. Sicer smo se dogovorili za slušalke, pa vendar nekateri radi delijo svojo glasbo z ostalimi.
Peljali smo se proti Zagrebu in kmalu ugotovili, da avtobus ne gre tako hitro čez mejo, kot osebni avto. Še posebej nam je to postal jasno na hrvaško – bosanski meji, kjer smo se kar precej načakali, nato pa še sprehodili iz avtobusa z osebnimi dokumenti.
Ko smo se vozili po Bosni, je vodiču Anžetu postal jasno, da ne bo imel težkega dela, saj je večina poznala Bosno bolje kot on. Kljub temu je z nami delil znanje in bil vedno nagrajen še z “eno vprašanje, učitelj”. Vprašanj je bilo vedno kar precej, najbolj pogosto pa je bilo “koliko še?” Da ne bi bili prehitri, so nas upočasnile še cestne zapore, pa kakšen tovornjak in tako smo pozno popoldne prispeli v Sarajevo.
Najprej smo se pri Baščaršiji dobili z lokalnim vodičem, ki je bil Italijan in je govoril bosansko z italijanskim naglasom. Ker smo bili po vseh dobrotah z avtobusa lačni, smo se najprej zapodili na burek in podobne specialitete. Potem smo bili nared za kratek ogled, najprej Begove džamije, nato stare tržnice in potem še zanimive ločnice med vzhodom in zahodom. Na ulici je črta in ko pogledaš proti vzhodu, vidiš mošejo in baščaršijo, proti zahodu pa katoliško cerkev in avstroogrske hiše. Obiskali smo še prizorišče atentata na Franca Ferdinanda in njegovo ženo. Kos mo bili tam, je pripeljal avto, ki je replika tistega, v katerem se je omenjeni par leta 1914 peljal po Sarajevu na svoji zadnji vožnji in ki sedaj služi turistični vožnji.
Po končanem ogledu, smo se odpeljali proti hotelu, kjer nas je že čakala okusna večerja. Slišati je bilo razočarane glasove, da smo v Bosni in še nismo jedli čevapov.
Potem pa se je pričela sobna zabava, ki sva jo učiteljici nesramno prekinili že ob 22ih. Nekateri so, utrujeni ,hitro zaspali, drugi pa so bili bolj zaspani naslednje jutro. Kljub temu smo ob dogovorjeni uri krenili iz hotela, proti Tunelu spasa, kjer smo se poučili o iznajdljivosti prebivalcev Sarajeva med zadnjo vojno.
Ob poti po dolini Neretve smo se ustavili še v Titovem bunkerju, zgrajenem v primeru nuklearnega napada na Jugoslavijo v času hladne vojne. Kljub ogromnim stroškom njegove izgradnje, modernim aparaturam in vsem udobju, ki si ga pod zemljo lahko le želiš, ni bil nikoli uporabljen. Vsa sredstva od vstopnim pa gredo sedaj za plačilo električnega računa.
Ob Neretvi smo si ogledali še most čez Neretvo, ki je bil porušen v znani bitki za ranjence.
Na srečo nas ta dan ni čakalo veliko vožnje, pa tudi zastoji ne, tako da smo v Mostarju imeli več časa, kot v Sarajevu, tudi za čevape in nakup spominkov. Seveda smo si ogledali še staro mestno jedro z mostom in dočakali še skok z njega.
Zvečer smo prej prišli v hotel in imeli čas za igre.
V nedeljo smo vstali bolj zgodaj in po zajtrku odšli na izvir reke Bune, ki se hitro izlije v Neretvo. Kraški izvir je zelo impresiven, saj izvira pod mogočno apnenčasto steno. Po nakupu nekaj spominkov in sadja, smo se odpravili na dolgo pot proti domu. Tokrat smo se peljali večinoma po hrvaški obalni avtocesti, ki je bila precej prazna. Tudi na mejah je šlo hitreje, zato smo se pred šolo vrnili ob predvidenem času.
Zapisala: Irena Baraga
